BUDIZEM NA ŠRILANKI

Prvi naseljenci so s seboj prinesli neko obliko brahmanizma. V 1. st. pr. n. št. pa je bil budizem dobro ukoreninjen v vseh glavnih sferah otoka. Ašoka je okoli 260 pr. n. št. po krutem in krvavem pohodu nad Kalingo sprejel budizem kot glavno vero in iz manjše sekte naredil svetovno vero. Ašoka je pošiljal misijonarje v druge dežele. Ena takih misij je prispela na Šrilanko za časa vladavine kralja Devanampiya Tissa (250-207 pr. n. št.), sodobnika velikega Ašoke. Ašoka pošlje svojega sina Mahindo, ki kralja spreobrne v novo vero.

Otok od nekdaj velja za središče budizma in najbolj pravoverno budistično državo. Kraljestvo Anuradhapure je bilo eno izmed prvih, ki je sprejelo Budin nauk. Tu se je prvič zapisala Tripitaka - budistično sveto pismo. Od tu so v času Pollonaruwe budistični menihi potovali širom J in JV Azije ter razširjali vero. Kljub številnim izzivom je otok ohranil tradicijo Teravada budizma in jo posledično širil v JV Azijo prek Burme vse do Tajske.

Budizem na Šrilanki je daleč preživel budizem v rodni Indiji in danes predstavlja glavni temelj sinhalske identitete. Pri tem so gotovo botrovale zgodovinske okoliščine - nenehna nevarnost močnih hindujskih kraljevin iz Južne Indije in tudi drugih osvajalcev in vplivov - muslimanstva, krščanstva ...

Da je Šrilanka tako pomembna za budizem, gre pripisati dejstvu, da je bila dežele ena prvih, ki je sprejela novo vero in imela ključno vlogo pri varovanju in hranjenju najpomembnejših budističnih spisov. Čeprav je v sosednji Indiji budizem do 8. st. bolj ali manj izginil, je svojo prevladujočo vlogo na Šrilanki obdržal kljub številnim in nenehnim vdorom hindujskih Tamilcev, muslimanskih trgovcev in pozneje misijonarskih kristjanov

BUDIN NAUK

Če bi si želeli nehati želeti vseh lepih in prijetnih reči in če ne bi bili vedno tako željni sreče, ugodja, priznanja in nežnosti, potem tudi ne bi bili tako pogosto žalostni, če vsega tega ne bi imeli. In kdor si ne bi več želel, tudi žalosten ne bi bil več. Znebiti se je treba vezanosti na želje, kajti s tem se znebimo tudi trpljenja

Glavna misel Budinega nauka je vesoljno trpljenje. Res je, da življenje poleg trpljenja tudi radost, vendar je življenje neznosno zaradi minljivosti vsega. Rojstvo, starost, smrt, to je krog, v katerega je ujeto sleherno živo bitje. In ne samo telo, tudi duša je ujeta v ta krog. Druga sveta resnica poizveduje za izvorom trpljenja. Vsa napa nesreča izvira iz želje po življenju, bodisi radi verjamemo v življenje po smrti, bodisi živimo v neprestanem strahu, da ne bomo nikoli dosegli večnega pokoja. Potrebno je odstraniti to voljo, ki je vzrok bivanja, in takrat bo prenehal učinek, ki povzroča to bivanje. To je smisel tretje resnice. Vsa človekova usoda je v dveh stavkih.

Četrta resnica našteva različne stopnje plemenite poti osmerih kreposti in čistega premišljevanja- Budizem zahteva od človeka dolge in težke napore za notranje izpovedovanje. Človek doseže zadnjo in najvišjo stopnjo z dobrohotnostjo do vseh živih bitij.

ŠTIRI PLEMENITE RESNICE

Ko se je Buda odločil, da prelomi čar zamaknjenosti, ki ga je za 49 dni prikoval na Negibni kraj, je vstal in prehodil skoraj 200 km do Varanasija. 10 km pred mestom se je ustavil v kraju Sarnath, kjer je imel svojo prvo pridigo. Pridigal je petim asketom, s katerimi je preživel svojih 5 asketskih let, jezni pa so ga zapustili, ko se je Buda askezi odpovedal. Kasneje so postali njegovi prvi učenci. Štiri plemenite resnice so bile naznanilo odkritij kot vrhunca njegovih 6-letnih prizadevanj. To so štirje temeljni kamni, na katerih počiva njegov nauk.

• Dukha. Življenje je dukha (trpljenje).
• Tanha. Obstaja vzrok trpljenja (želja-hrepenenje, navezanost ali poželenje) in nevednost.
• Vzrok trpljenja lahko premagamo (odpravimo).
• Premagamo ju z izpolnjevanjem naukov osmere poti