PO MESTU IN NA DOI SUTHEP (11. DAN)

Vreme je ponovno odlično in zato sta oba današnja poldnevna izleta minila brez težav. Prejšnji dan sva se odločila rezervirati in tudi plačati za vse izlete tako, da nama ni bilo potrebno več skrbeti za organizacijo do konca najinega bivanja na skrajnem severu Tajske, kar nama je še dodatno olajšalo bivanje. To so bili skupinski izleti, ki so precej cenejši od privatnih, prednost pa je tudi, da spoznaš še kakšne nove ljudi.

Lokacija templja Wat Phrathat Doi Suthep.

 Wat Phrathat Doi Suthep

Prvi poldnevni izlet se je začel v jutranjih urah, takoj po zajtrku. Namenjen je bil spoznavanju domače obrte (srebro, svila, itd). Največja zgostitev domače obrti se nahaja na ulici San Kamphaeng, kjer smo si jih tudi sami ogledali. Najprej smo se ustavili v tovarni svile Shinawatra. To je družinsko podjetje, ki je hkrati tudi najstarejša tovarna svile na Tajskem. V tovarni so nam predstavili celoten postopek pridelave svile. Niti za pletenje pridobivajo iz sviloprejkinega kokona. Kokon je del življenskega cikla tako sviloprejk, kot tudi preostalih metuljev in vešč. Sviloprejke so sivo-bele barve in imajo dva para kril. Samica je ponavadi večja kot samec. Ima vzorec, ki spominja na usta, vendar ima rilec, s pomočjo katerega se prehranjuje. Njihova življenska doba je kratka, saj odrasla sviloprejka živi le nekaj dni, v tem času pa samica izleže med 250 in 500 jajčec (odvisno od vrste). Ko se sviloprejka izleže, se začne prehranjevati. Po petih stopnjah razvoja, kar traja nekje med 7 in 8 dnevi, ličinka doseže končno velikost. Sedaj je deset tisoč krat težja, kakor pa je bila, ko se je izlegla. 

Življenski cikel sviloprejke.

Ko ličinka doseže polno velikost, jo položijo na bambusov pladenj, kjer začnejo pridobivati svilo. Najprej zavrejo vodo do temperature 80°C. Nato vanjo odložijo 40 do 50 kokonov sviloprejke, ki se zaradi vročine razletijo. Pred tem již z pripomočkom podobnim vilicam nežno potiskajo proti dnu posode. Po določenem času pridejo vsi kokoni na površje, kjer vlakna ločijo od kokona. Ko poberejo vso vlakno iz kokona, je to dolgo kar med 600 in 900 metri, samo od enega. Ta vlakna najprej počistijo, nato pa položijo na leseno statvo, s pomočjo katere potem naredijo različne izdelke. Sledil je še sprehod po trgovini, kjer je možnost tudi nakupa svile, katerega sva tudi sama nekaj kupila. Obstajajo takšni in drugačni izdelki, največ je šalov, tudi cena je precej različna, najcenejši so nekje od 250 bahtov (7,19 €). Izdelke tega podjetja kupuje veliko znanih osebnosti, med drugim je v tej tovarni med njenim obiskom Tajske tudi princesa Diana.

Ličinke sviloprejk jedo liste.

Kokoni sviloprejk, kjer so vidna tudi vlakna.

V tovarnah s svilo dela veliko tujcev

Sledila je krajša vožnja do centra ročne obrte Bo Sang. Tukaj so svetovno znani po ročno izdelanih in pobarvanih dežnikov in sončnikov. Tukaj si je možno pobarvati svoje ročne torbe in majice, ki se jih da kupiti tudi v sosednji trgovini. Jaz sem si dal pobarvati svojo torbo za fotoaparat ter majico, ki sem jo kupil. Torbo po tem potovanju nisem več uporabljal, ker bi mi bilo žal, če bi se poslikava uničila. Cene se zelo razlikujejo. Na stenah imajo obešene poslikave in zraven cene, ti pa jim samo pokažeš, kaj želiš in oni ti to poslikajo. 

Nešteto možnosti za poslikavo.

Zadnji postanek tega izleta je bil ogled draguljarne. Tukaj smo si ogledali kako nabirajo dragulje, jih brusijo, itd. Za konec smo se ustavili še v največji draguljarni na svetu. V sami draguljarni je zaposlenih sto svetovno priznanih draguljarjev in še dva tisoč ostalih zaposlenih. 

Največja draguljarna na svetu.

Po končanem ogledu so naju pripeljali nazaj do najinega prenočišča, kjer sva si v bližini privoščila kosilo. Do konca dneva naju je čakalo še kar precej aktivnosti. Ob 14. uri sva odšla na drugi današnji poldnevni izlet. Tokrat naju je čakal ogled enega izmed najbolj svetih templjev na Tajskem - Wat Phrathat Doi Suthep, zgrajenega leta 1383. To je tempelj, ki se nahaja na vrhu istoimenskega hriba (Doi Suthep), dobrih 15 kilometrov oddaljenega od Chiang Maia., ki je hkrati tudi del istoimenskega narodnega parka. V ta ogled je bila vključena tudi vstopnina, ki za tujce znaša 30 bahtov. Do templja se je potrebno vzpeti po 309 stopnicah, za tiste z manj kondicije pa je v bližini tudi vzpenjača. O temu templju obstaja tudi legenda.

Do vrha templja je 309 stopnic.

Glavno svetišče v templju.

Ta tempelj je eden izmed najbolj svetih krajev na Tajskem-

LEGENDA O BELEM SLONU

Po legendi naj bi imel menih z imenom Sumanathera iz kraja Sukhothai sanje. V njih naj bi mu bilo rečeno, da se naj odpravi do kraja Pang Cha, kjer bi našel relikvijo. Sumanatherase je odpravil do tega kraja in res je našel nekakšno kost. Veliko ljudi je trdilo, da naj bi ta kost pripadala ramenskemu obroču Bude. Relikvija je imela tudi čarobne moči, saj se je svetila, imela je sposobnost izginjanja, lahko pa se je celo reproducirala. Sumanathera je nesel relikvijo kralju Dharmmaraju, ki je vladal njegovi kraljevini. Kralj je v čast Sumanatheri in relikviji priredil slavje. Ko je videl, da relikvija ni bila sposobna prikazati svoje moči, je podvomil o njeni pristnosti, zato je dejal Sumanatheri, da naj jo održi.  

Kralj Nu Naone iz kraljevine Lanna pa je prav tako slišal o tej relikviji in je želel, da mu jo menih prinese. Leta 1368 je menih, z dovoljenem kralja Dharmmaraja, nesel relikvijo na sever Tajske. Ko jo je prinesel, se je razletela na dva kosa. Manjši kos so položili v tempelj, drugi kos pa je sam kralj položil na hrbet belega slona, ki ga je nato spustil v džunglo. Slon naj bi nato splezal na Doi Suthep, kjer se je ustavil, trikrat zatrobental in na mestu umrl. To je bilo razumljeno kot znamenje, zato je kralj takoj naročil gradnjo templja na tem mestu.

Legendarni beli slon v templju.

V templju nas je menih blagoslovil in nam okoli zapestja zavezal vrvico, ki naj bi nam prinašala srečo. Če pa jo strgaš, preden sama razpade, pa prinaša nesrečo. Na ploščadi templja pa je tudi zelo lep pogled na celoten Chiang Mai. Na tem hribu živi tudi gorsko pleme Hmong, zato smo si pred povratkom ogledali tudi njihovo vasico. V mesto sva se vrnila ob 17. uri, kjer sva imela dve uri prosto. 

Zvonovi za srečo.

Pogled na Chiang Mai, kjer se vidi tudi letališče.

Vasica gorskega plemena Hmong.

Zvečer sva se odpravila še na t. i. khantoke večerjo in predstavo. Čeprav je to narejeno izključno za turiste, je bila hrana zelo okusna in tudi predstava je bila zelo dobra. Khantoke v dobesednem pomenu besede pomeni majhna skleda, nizka miza. To pomeni, da sediš na tleh, podobno kot na Japonskem. Jedli smo 12 tradicionalnih jedi Severa, kot so na primer tajski svinjski curry ali pečene banane, te jedi pa so v večini prinesla številna gorska plemena.

Nekatere izmed jedi, katere smo jedli.

Tradicionalni žetveni ples gorskega plemena Hmong.

Celotni stroški dneva = 2987 THB (84,96 €) oziroma 1493 THB (42,47 €)/na osebo

• 3x svileni šal = 450 THB (12,94 €)/na kos
• 2x blago iz svile za okvir = 600 THB (17,25 €)/na kos
• Ostali spominki = 320 THB (9,10 €)
• Kosilo = 117 THB (3,36 €)
• 1x Khao Soi = 43 THB (1,24 €)
• 1x Keang Keaw Wan Neua = 50 THB (1,44 €)
• 2x Coca-Cola = 24 THB (0,69 €)
• Izleti že v celoti plačani prejšnji dan.
• Celotni stroški bivanja plačani na začetku.