KRATKA ZGODOVINA TAJSKE

PRAZGODOVINA

Na območju severne in zahodne Tajske so našli fosile in kamnito orodja, ki so stari tudi več kot 1 milijonov let. Na tem območju so arheologi prav tako našli okostje Homo erectusa, ki je staro nekje med enim milijonom in petsto tisoč leti. Kamnito orodje so arheologi med drugim našli tudi na območjih Kanchanaburija, Ubon Ratcharhanija, Thammarata in Lopburija. Poleg orodja pa so tukaj našli tudi veliko jamskih poslikav, ki so stare okoli 10.000 let.

Najstarejša znana civilizacija na Tajskem sega v obdobje okoli 3600 pr. n. št., ko je kultura Ban Chiang na severovzhodu Tajske razvila bronasto orožje in namakati riž ter uporabljati domače živali v kmetijstvu. Ta kultura je uspevala nekje do 250 pr. n. št, ko iz neznanih razlogov propade.

SELITVE LJUDSTEV IN PRVE VEČJE CIVILIZACIJE

Pred prihodom prednikov tajskega prebivalstva je na območju živelo veliko Monsko-Kmerskih in Malajskih civilizacij. O obdobju do 13. stoletja je bolj malo znanega, ker je večina zgodovinskih virov bila že tekom časa uničena. Večino informacij o tem času je znanih iz arheoloških izkopanin. Celotno območje JV Azije je bilo pod kulturnimi in verskimi vplivi Indije, ki se je začelo z nastankom kraljevine Funan Tako so že okoli leta 300 pr. n. št. na to območje začeli prihajati trgovci iz Indije. Ti so predvsem iskali zlato, zato je bilo območje današnje Tajske takrat znano pod imenom Suvarnabhumi, kar pomeni Zlata Dežela. S sabo so prinesli tudi hinduizem in budizem, ki postane tudi glavna vera na Tajskem. Budizem je, tako kot tudi na Šrilanki, širil cesar Ašoka.

KULTURA MONSKIH DVARAVATIJEV

Območje kulture Dvaravati z pomembnejši mesti.


Severni del Tajskega polotoka in območje doline reke Chao Phraya je bilo od 6. do 11. stoletja dom kulture Monskih Dvaravatijev. Ta kultura je bila ponovno odkrita šele v 20. stoletju, ko so med kitajskimi zapisi zasledili neznano ime. Nekaj let kasneje na območju današnjega Nakorn Pathoma našli izkopanine med katerimi so bile tudi vgravirane plošče v sanskrtu, kjer je omenjeno ime ''Dvaravati''.

Njihova glavna vera je bila teravada budizem, predvsem zaradi njihovih vez s Šrilanko, čeprav so imeli višji sloji prebivalstva tudi hindujske rituale. V centralnem delu kraljevine so bili predvsem pod vplivi dinastije Gupta iz Indije, kar se kaže predvsem v stupah in skulpturah Bude, ki so si precej podobni. Rimski artefakti kažejo že na precej razvito trgovanje z ostalimi deli Azije in tudi drugje.

Ta kultura ni bila kraljevina, ampak je delovala kot nekakšno omrežje mestnih držav, ki so bili podrejeni močnejšim kulturam.

KLASIČNA DOBA

Obdobje med 10. in 14. stoletjem poznamo predvsem po arheoloških najdbah in številnih legend. V tem času se je zgodila Kmerska prevlada na območju doline reke Chao Phraya. Prav tako so se v tem času začeli preseljevati na območje današnje Tajske predniki tajskega prebivalstva. Na severu je bila ustanovljena kraljevina Hariphunchai, ki pa razen tega, da je bila središče teravada budizma na severu ni imela bistvenejše vloge. V zgodovinskih virih se omenja samo vojna med njimi ter kraljevino Chiang Saen okoli leta 900. Slednji so premagali kraljevino Hariphunchai, ki je bila uničena.

PRIHOD TAJCEV

Za prihod prednikov Tajcev na območje današnje Tajske obstaja več različnih teorij. Najverjetnejša je, da so se že na začetku 10. stoletja iz območja province Yunnan, kjer so živeli, začeli premikati po rečnem sistemu navzdol proti JV Aziji in tudi Indiji. Najnovejša teorija sicer trdi, da to prebivalstvo dejansko izvira iz province Guanxin in ne Yunnan.

Znotraj Tajske se je prvotno prebivalstvo naselilo leta 1150 in sicer okrog mesta Chiang Saen, ki leži daleč na severu. Pred tem je bilo to mesto okoli leta 1000 zaradi potresa povsem uničeno, vsi prebivalci pa so umrli. Ko se je prebivalstvo ponovno naselilo na to območje so se oblikovali v skupnosti, nekatere od teh so kasneje postale kraljevine. Prva je bila ustanovljena leta 1238 (Sukhothai), naslednja leta 1281 (Chiang Rai) in leta 1296 (Chiang Mai). Dolgo po tem, ko se je večina prebivalstva začela pomikati proti jugu Tajskega polotoka, da bi ustanovili močnejše kraljevine, je Chiang Mai prevzel avtonomijo nad celotno severno regije ter si prisvojil kulturo Lanna kot svojo.

SUKHOTHAI, PRVA TAJSKA KRALJEVINA 

Sukhothai je bila del imperija Kmerov do leta 1238, ko sta se dva tajska poglavarja odcepila in ustanovila prvo tajsko kraljevino. Ta dogodek je opredeljen kot začetek Tajskega naroda, čeprav je bilo v tem času ustanovljenih več kraljevin. Sukhothai se je širil tako, da je pridobival zavezništva z drugimi kraljevinami ter s pomočjo šrilanških menihov proglasil teravada budizem za državno vero.

Pod vladavino kralja Ramkhamhaenga (1280-1298) je kraljevina doživljala zlato dobo. V času njegovega dolgoletnega vladanja se je razvila tajska abeceda, vera je postala še pomembnejša, postavili pa so se tudi trdni temelji današnje države. Poleg tega je tudi močno povečal državo, ki je v njegovem vladanju segala vse do Tajskega zaliva in tudi do današnje Kambodže.

Kraljevina pa ni obstajala dolgo. Po smrti kralja Ramkhamhaenga je na prestol prišel njegov sin, Loethai. Vazalne države na severu kraljevine so kmalu začele osamosvajati. Sledile so tudi druge in tako se je obseg kraljevine hitro drastično zmanjšal, medtem pa se je krepila kraljevina Ayutthaya. Tako je kmalu sledila vojna med obema kraljevinama. Prvo bitko je kraljevina Sukhothai še preživela, zato se je kralj Loethai odločil preseliti prestolnico v Pitsanulok. To ni pomagalo, ker je kmalu že bil v vojni z Burmo, ki jo je spet izgubil. Mesta so bila popolnoma uničena. Kasneje jih sicer popolnoma prenovijo, vendar niso bila več samostojna kraljevina, ampak provinca znotraj kraljevine Ayutthaya.

KRALJEVINA LANNA

Kraljevina Lanna je obstajala sočasno kot kraljevina Sukhothai. Ustanovljena je bila v Chiang Maiu. Prvi kralj pa je bil Mangrai (1259-1317). Doživela pa je enako usodo kot Sukhothai. Vojno z Ayutthayo je izgubila in postala je ena izmed njenih vazalnih držav. Njena neodvisnost se dokončno konča, ko leta 1558 prevzame nadzor Burma. To območje je spet neodvisno šele v 18. stoletju.

KRALJEVINA AYUTTHAYA

Kot je bilo že omenjeno pri kraljevini Sukhothai je nekoliko južneje nastajala še močnejša kraljevina, ki je premagala in jo osvojila. V zgodnjem 14. stoletju je na majhnem otoku, ki je bil obdan s tremi otoki, nastala kraljevina Ayutthaya. Zaradi ugodne lege je kmalu postala zelo močna, tako politično kot tudi ekonomsko. V 417 letih obstoja je kljub nenehnimi vojskovanji in trenji uspela rasti in postati velesila v JV Aziji.



Wat Chaiwatthanaram, Ayutthaya.



Prvi vladar kraljevine, kralj Ramathibodi I (1351-1369), je prispeval dve stvari v tajski zgodovini: promoviral in razglasil je teravada budizem kot državo vero, za razliko od sosednjega kraljestva Angkor, kjer je bil to hinduizem ter kazenski zakonik, katerega podlaga je bila indijska Dharmashastra. Ta zakonik je bil v uveljavi vse do konca 19. stoletja. Njihova kultura in tradicija sta postala vzor za kasnejša obdobja v zgodovini Tajske.

V 15. stoletju so se usmerili proti jugu, natančneje Malezijskem polotoku, kjer so hoteli prevzeti močno trgovsko pristanišče - Malacca, ki je bila v tem času že muslimansko. Ta podvig jim ni uspel, so pa zato nadzorovali večino Malezijskega polotoka. Kljub temu se je dobro razvila trgovina. Trgovali so z državami kot so Kitajska in Japonska, v 16. in 17.  stoletju pa še z Francijo in Nizozemsko.



Reka Chao Phraya in Ayutthaya.



  

Wat Phra Si Sanphet, Ayutthaya.

16. stoletje je bilo zaznamovano s prihodom prvih Evropejcev in stalnimi konflikti z Burmo. Ayutthaya se je povezala z Zahodom po prihodu portugalskega ambasadorja Duarte Fernandesa leta 1511. Evropejcem je bila ta kraljevina poznana po imenu Kraljevina Siam. Postala je bila med pomembnejšimi mesti v celotni Aziji. Po nekaterih podatkih je bila leta 1700 celo največje mesto na svetu, saj je štela več kot 1 milijon prebivalcev.

Leta 1569 so burmanski vojaki zasedli mesto Ayutthaya ter odstranili kraljevo družino. Kot novega kralja so ustoličili Thammaracha (1569-1590), njegov sin, kralj Naresuan Veliki (1590-1605) je uspel obnoviti neodvisnost za nadaljno poldrugo stoletje. Vladavina njegovega brata, Ekatotsarot (1605-1610), sovpada z prihodom Nizozemcev, ki so leta 1608 v Ayutthiyi odprli trgovsko postajo. V tistem času so bili Tajci tudi prvič v Evropi. Evropejce je Siam privlačil predvsem kot vmesna postojanka do trgovanja s Kitajci, ker neposredno niso mogli trgovati, zaradi sezonskih monsunov. S tem pa je tudi celotna kraljevina obogatela, saj so sedaj imeli dostop tudi do takšnih izdelkov kot sta porcelan in svila. Pretirano trgovanje pa je kmalu sledilo v izolacijo Siama za dobrih 150 let.

V 18. stoletju je moč Ayutthaye, zaradi nenehnih borb in sporov med kraljevo družino in uradniki, hitro skopnela. Zunanje province so bile vedno bolj samostojne in niso več poslušale navodil iz prestolnice. V tem stoletju je nastopilo zadnje obdobje kraljevine. Burmanci, ki so medtem prevzeli nadzor tudi nad kraljevino Lanna, so v 50. in 60. letih 18. stoletja vršili vedno močnejše pritiske na Ayutthayo. Leta 1767 pa so po več mesecih obleganja končno zrušili obzidje in vdrli v mesto ter ga do tal požgali. Kraljeva družina je še pravočasno pobegnila. Zadnji kralj Ekkathat pa je umrl od lakote po 10 dneh skrivanja. Skupno je imela kraljevina v svoji zgodovini 33 kraljev, vključno z enim neuradnim.  



Obraz Bude med drevesi, Wat Phra Mahthat.

KRALJEVINA THONBURI

Po več kot 400 letih je leta 1767 kraljevina Ayutthaya dokončno propadla. General Taksin je uspel združiti vse kraljevine z novo prestolnico v Thonburiju, kjer se je dve leti kasneje tudi proglasil tudi za kralja. Zaradi pretiranih pritiskov se mu je kmalu zmešalo, zato je kraljevino namesto njega vodil general Chakri, ki se je kasneje preimenoval v Rama I. Novo prestolnico je preselil čez reko Chao Phrayo na območje, kjer se danes nahaja Bangkok.

Konec 18. stoletja so dokončno premagali Burmo. Rama I. pa je začela skrbeti britanska kolonizacija sosednje Burme. V 19. stoletju je Siam zato podpisal številne sporazume, med drugim tudi z Veliko Britanijo in ZDA. Prav ti številni sporazumi so vzrok, da Tajska nikoli ni bila kolonizirana.

MODERNA TAJSKA

RAMA II IN RAMA III.

Rama II. in Rama III., ki sta nasledila Rama I., sta dokončno postavila na noge kraljevino Siam, ponovno pa so začeli oživljati umetnost in kulturo in Ayutthaye. Najbolj poznan po temu je bil predvsem Rama II. (1809-1824), ki je dal izgraditi ter obnoviti številne templje v Bangkoku. Najbolj znan je Wat Arun oziroma tempelj Jutranje zore. Ponovno je vzpostavil stike z Zahodom na kar se nanaša tudi odstavek iz kraljevine Thonburi. Rama III. (1824-1851). je nadaljeval z naklonjenostjo tujcem. Prav tako je spodbujal prihod zahodne medicine in tako je tudi Tajska dobila cepivo proti vodenim kozam.

 

Wat Arun ob mraku.

KRALJ MONGKUT (RAMA IV.)

Kralj Rama IV. (1851-1868) je bil uprizorjen v Hollywoodskem filmu Kralj in jaz, ki se prepovedan na Tajskem. Bil je zelo dobro izšolan. Znal je štiri jezike, študiral pa je zgodovino, geografijo in astronomijo. Preden je bil ustoličen za kralja je precej let preživel v templju kot menih. Zavedal se je, da tradicionalne tajske vrednote ne bodo obranile njegove države pred zunanjim svetom.

KRALJ CHULALONGKORN (RAMA V.)

Kralj Chulalongkorn (1868-1910) je le z 18 leti nasledil svojega očeta na prestolu. Vladal je 42 let in še danes velja za najbolj popularnega kralja v zgodovini Tajske. Najpomembnejši dogodek v času njegovega vladanja je vsekakor podpis Anglo-Siamskega sporazuma leta 1909 med Siamom in Britansko Malajo. Tako so natančno določili mejo med obema državama. Prav tako so z Francijo določili mejo z Laosom in Kambodžo. Tako se sicer izgubil nekaj ozemlja, vendar le tako je ohranil državo samostojno. Po njegovi smrti leta 1910 so mu posthumno nadeli naziv Phya Maharaj oziroma Ljubljen Veliki Kralj.

RAMA VI. IN RAMA VII.

Pred začetkom vladanja Rama VI. večina Tajcev ni imela priimkov, ker so bili mnenja, da je to necivilizirano. Kralja Rama V je nasledil kralj Rama VI. (1910-1925), ki je diplomiral na Oxfordu. Vpeljal je reforme, za katere je dobil navdih na Zahodu, da bi modernizirali Siam. V celotnem kraljestvu je bilo uvedeno obvezno šolanje. Prav tako so ustanovili prvo univerzo, ki nosi ime po prejšnjem kralju.

Po njegovi smrti leta 1925 ga je nasledil njegov brat, kralj Prajadhipok oziroma Rama VII. Za razliko od svojega brata je Rama VII hotel zmanjšati dolg prebivalstva in s tem tudi celotnega Siama, kar mu je tudi delno uspelo. Leta 1931 pa se je začela svetovna gospodarska kriza, ki je vplivala tudi na izvoz riža v Siamu. Posledično je padla vrednost zlata, vlada pa je začela uvajati različne ukrepe, kot je tudi zniževanje plač.

DRŽAVNI UDAR

Leta 1932 je bilo po državnem udaru konec absolutne monarhije. Udar je vodila Ljudska stranka, ki so jo vodili Tajci, ki so se izobraževali v tujini. Glavni ideolog je bil Pridi Panomyong, mladi odvetnik, ki se je za ta poklic izučil v Franciji. Za vojaški del je skrbel Plaek Phibunsongkhram (Pibul), ki je bil zadolžen za pridobivanje podpore s strani vojaških generalov. Kralj Rama VII je bil medtem v svoji počitniški rezidenci na jugu. Ker ni hotel prelivati kri, je sprejel zahteve upornikov in Siam je postal provisinal const. V naslednjih 14 letih se je prvič v zgodovini zgodilo, da državo ni vodil kralj, ampak vojska.

Moč Pibula in vojske se je še okrepila po dogodkih v oktobru leta 1933. Takrat so dokončno zatrli upornike, pod vodstvom princa Bowaradet, ki ji bel v času vladanja kralja Rama VII obrambni minister. Kralj ni bil povezan s temi dogodki. Leta 1934 se je preselil v Anglijo, kjer je leto kasneje tudi abdiciral kot kralj Siama. Nasledil ga je njegov nečak Ananda Mahidol, kasneje znan kot kralj Rama VIII, ki pa je takrat štel le 10 let in je najprej dokončal šolanje v Švici, preden je stopil na prestol. Po letih krize je bil na volitvah za novega premierja leta 1938 izvoljen Pibul. Njegovo vodenje je bilo zelo avtoritarno. Bil je tudi proti kitajski skupnosti, ki živi v Siamu. Zgledoval pa se je tudi po evropskem fašizmu. Leta 1939 je ukazal spremembo imena države iz Siama v Tajsko ter spremenil tudi zastavo.

DRUGA SVETOVNA VOJNA

V začetku leta 1941 je Tajska okupirala Francosko Indokino, kar je spožilo francosko-tajsko vojno. Tajci, ki so bili številčnejši in dobro opremljeni so z lahkoto premagali francosko vojsko in si s tem prilastili Laos. Na drugi strani pa francoska mornarica premagala tajsko v bitki pri Koh Changu. Japonska je posredovala v tem sporu in 28. januarja je bilo podpisano premirje. 9. maja v Tokiu podpišejo še mirovno pogodbo in s tem je Japonska prisilila Francijo, da vso njeno ozemlje na Indokitajskem otoku prenesen nanjo.

Le nekaj ur po napadu Japonske na Pearl Harbor, so japonski vojaki vkorakali na ozemlje Tajske in zahtevali prosto premikanje po državi. Po nekajurnih pritiskih na premierja Tajske je le-ta popustil in podpisal sporazum z Japonsko. Konec istega leta sta obe državi sklenili zavezništvo z dodatkom, da je Japonska pomagala pridobiti Tajski nazaj vsa ozemlja, ki sta jih kolonizirali Francija in Velika Britanija. Ko je Japonska okupirala Tajsko, jo prisili tudi v to, da lahko njeno ozemlje uporabljajo japonski vojaki za vojaško bazo za njihovo nadaljnjo ofenzivo na Burmo in Malezijo. V začetku naslednjega leta je Tajska napovedala vojno Veliki Britaniji in ZDA, na drugi strani pa so JAR, Nova Zelandija in Avstralija napovedala vojno Tajski.

Leta 1943 je Japonska začela graditi slovito »železnico smrti«, ki je vodila po celotnem okupiranem območju, vzdolž reke Kwai proti Prehodu pri Treh Pagodah, na tajsko-burmanski meji. Najbolj znan je most čez reko Kwai, po katerem je bil naprej napisana knjiga, kasneje pa posnet še film. Material za izgradnjo mostu so pripeljali Japonci iz Indonezijskega otoka Java. Pri gradnji železnice, ki je vodila v Burmo, je umrlo 16.000 vojnih ujetnikov, most pa je bil le majhen odsek te železnice. Cilj izgradnje železnice je bila še ena pot, po kateri so Japonci želeli osvojiti Burmo in druge azijske dežele ter si s tem odpreti pot proti zahodu. V Kanchanaburiju si je možno ogledati tako most kot tudi pokopališče, kjer so pokopani žrtve, ki so umrle pri gradnji, poleg tega pa sta v mestu še dva mesta o tem mostu in železnici.

Šestletno vladanje Phibunsongkhrama  je bilo med vojno končano. Odstranila ga je njegova lastna vlada, zaradi njegovih megalomanskih projektov, kot je na primer selitev prestolnice iz Bangkoka v odmaknjen kraj sredi džungle na severnem delu Tajske.  

PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Po končani vojni so zavezniki pred sodišče pripeljali Phibunsongkhrama, ki je bil obtožen vojnih zločin, predvsem zaradi sodelovanja z silami osi. Po pritiskih javnosti je bil vseeno oproščen. Tajska javnost mu je bila še vedno naklonjena, saj so menili, da je storil, kar je bilo najboljše za Tajsko.  

V letih po drugi svetovni vojni je imela Tajska zelo dobre odnose z ZDA. Med vietnamsko vojno je bila Tajska pomembna baza za zračne sile ZDA

Leta 1946 so v spalnici našli ustreljenega kralja Ananda, ki je prišel na počitnice iz Evrope. Nasledil ga je njegov mlajši brat Bhumibol Adulyadey (Rama IX), ki vlada še danes. Leta 1948 je na oblast s pomočjo vojske spet prišel Phibunsongkhrama, njegovo vodenje, polne korupcije, je trajalo do leta 1957. Do leta 1973 je bilo na Tajskem razglašeno vojno stanje, ki je onemogočalo kakršnekoli upore ali demonstracije. 13.oktobra istega leta so v Bangkoku potekale demonstracije za ukinitev vojaške diktature, ki pa so se sprevrgle v nasilje, v katerih je umrlo vsaj 100 študentov, katere je ustrelila policija. Do leta 1992 so bile takšne demonstracije pogoste.

 

Spomenik demokraciji, ki je bil postavljen
po demonstracijah leta 1973.