PLAVAJOČA TRŽNICA, TIGRI IN VOJNA ZAPUŠČINA (3. DAN)

Danes je bil pred nama prvi dnevni izlet in sicer v okolico Kanchanaburija, ki je dobrih 120 km oddaljen od Bangkoka. Že navsezgodaj sva vstala, nekaj pojedla ter že bila na avtobusu. Preden smo se odpravili, smo pobrali še nekaj potnikov in ob 7:00 uri odšli proti naši prvi destinaciji. Sprva smo se vozili po avtocesti, ki je precej boljša od naših, nato pa smo zavili na regionalno cesto.

Nakupovalno središče na poti v Kanchanaburi.

Po dobrih dveh urah vožnje smo prispeli do plavajoče tržnice Damnoen Saduak. Tu smo bili prosti eno uro in pol. Najprej sva se malo sprehodila po sami tržnici, kjer je moč dobiti ogromno različnih vrst sadja. Veliko prodajalk ponuja zastonj sadje za pokušino. Tako sva med drugim probala mangustine in rambutan, ki imata povsem edinstven okus za katerega nimam nobene primerjave. Na splošno je nama bilo vse sadje na Tajskem zelo okusno, z izjemo duriana. Nato sva se odločila, da se za 150 bahtov zapeljeva po kanalih tržnice. Iz te perspektive je še bolj zanimiva. Predvsem vsa ta gneča in kako se vse te prodajalke kljub temu še vedno znajdejo. Med vožnjo imaš možnost kupiti takšne in drugačne spominke, samo pomahaš pa prodajalka povleče čoln do svoje stojnice, čeprav s časoma to vse počno. Od enega prodajalca na čolnu sva tudi kupila tudi kokosa, ki je zelo osvežilen, saj vsebuje precej snovi, ki preprečujejo dehidracijo.

Gneča že navsezgodaj.

Na tržnici se najde mnogo različnih vrst sadja.

Tudi precej dobre kuhane hrane.

Vožnja po kanalih tržnice.

Sledila je še kakšna ura in pol vožnje do templja tigrov. Med vožnjo do templja smo se ustavili tudi na kosilu, kjer sem prvič in zadnjič probal Tom Yum na Tajskem. Nikoli v življenju do sedaj in tudi še kasneje nisem jedel kaj tako pekočega. Jedel sem ga že v Bangkok Street v ljubljanskem Cityparku, vendar ni primerjave.

  

Tom Yum.

To je budistični tempelj, ki so ga leta 1994 ustanovili menihi, da bi skrbeli za osirotele in poškodovane živali, predvsem tigre. Veliko se je govorilo o tem, da so tigri drogirani in je zato mogoča interakcija z obiskovalci, vendar je že precej raziskav dokazalo, da to ni res. Tudi sam sem videl, da za tigre dobro skrbijo, tako leni pa so verjetno predvsem zaradi vročine, zato so ti ogledi možni samo sredi dneva in popoldne. V templju veljajo neka osnovna pravila. Prvo je, da ne smeš biti oblečen v barvna oblačila. Druga takšno pomembnejšo pravilo je, da ne smeš biti naparfurmiran.

Pravila obnašanja v templju.

Vhod v tempelj tigrov,

Preden vstopiš dobiš formular, kjer je napisano, da se zavedaš, da so tigri divje živali in je možnost napada. Kakor sem že napisal živi poleg tigrov v tem templju še precej drugih živali. Tako že po samem vhodu zagledamo čredo divjih prašičev in jelenov. Najprej se ustavimo v delu, kjer je 6 azijskih črnih medvedov, katere so zasegli preprodajalcem. V letu najinega obiska so dokončali tako imenovani ''Tiger Island'', kjer tigri živijo v povsem naravnih razmerah. Trenutno jih v templju prebiva kar 135. Nato po skupinah čakamo, da nas odpeljejo do tigrov, kjer je prva možnost slikanja. Tigru se ne smeš približati od zadaj, ampak vedno od strani. Slikajo te pa prostovoljci. Sledi sprehod do kanjona, kjer se fotografirava medtem, ko se menihi sprehajajo z tigri. Ko čakamo, da tigri pridejo do kanjona, moramo vsakič, ko pride kakšen tiger vstati, da nas ne bi zamenjal z plenom. Tako se vsak posebej skupaj sprehodimo od tigra do tigra in nas poslikajo. Bili so različnih, daleč največji je bil zadnji, ki je bil po mojem vsaj dvakrat večji od mene.

Poleg tigrov je v templju še mnogo drugih živali.



Indokitajski tiger (Panthera tigris corbetti)

Za živali v templju skrbijo prostovoljci in menihi.

Tigrov kanjon v senci.

Tigra med igro v vodi.

Tigra med počitkom.

Za zadnji del izleta smo se vrnili nazaj v Kanchanaburi. To je majhno, zeleno, z gorami obdano mesto, ob meji z Burmo. Zgrajeno je bilo v času Rama I., kot prva obrambna črta proti takratni Burmi. Med drugo svetovno vojno so japonski okupatorji na Tajskem uporabili domačine in zajete zavezniške vojake, da so zgradili »železnico smrti«, ki je vodila po tej invazijski pot, vzdolž reke Kwai proti Prehodu pri treh Pagodah, na tajsko-burmanski meji. Najprej smo se ustavili pri enem izmed najbolj znanih mostov na svetu - most čez reko Kwai. Po njem je bil napisan roman, na podlagi katerega so leta 1957 tudi posneli film (film so dejansko snemali na Šrilanki), ki je prejel kar 7 oskarjev. Most so med drugo svetovno vojno zbombardirali Britanci tako, da je to samo replika, ki je identična. Možnost se je zapeljati tudi na delu te železnice (Hellfire Pass), ki se nahaja malo naprej od tega mosta, vendar nismo imeli časa.

  

Pot proti mostu čez reko Kwai.

Most je bil med drugo svetovno vojno uničen.

Most čez reko Kwai.

V samem središču mesta se nahaja vojaško pokopališče, kjer so pokopani vojni ujetniki, ki so gradili železnico do Burme in s tem tudi most čez reko Kwai. Tukaj je pokopanih 6982 žrtev, predvsem so to Avstralci, Britanci in Nizozemci. V samem mestu se nahajata tudi dva muzeja. Prvi, ki se nahaja v neposredni bližini pokopališča je muzej o tajsko-burmanski železnici. Drugi pa je posvečen prav mostu čez reko Kwai in »železnici smrti«, katerega smo tudi mi obiskali. JEATH vojni muzej je bil ustanovljen leta 1977, denar pa so prispevale vse države, ki so bile udeležene bitk na tajskem območju v času druge svetovne bojne. JEATH so kratice za Japan, England, Australia in America, Thailand in Holland. Muzej je sestavljen iz dveh delov. V prvem je prikazana gradnja železnice in tega mostu. Drugi del muzeja pa se nahaja v prenovljenih bambusovih kočah. V njih je prikazano vsakodnevno življenje vojnih ujetnikov, zemljevidi, orožja. Slikanje znotraj muzeja ni dovoljeno tako, da sem lahko slikal samo zunanji del.

Zunanji del muzeja.

Sledil je samo še povratek v Bangkok, kjer smo prispeli ob 20. uri. Izlet nama je bil v redu. Vse kar se je pričakovalo je bilo tudi izvedeno. Nekateri nimajo sreče z temi minibusi, vendar sta bila naša udobna, seveda pa je bila klima do konca prižgana. Za izlet v organizaciji turistične agencije sva se odločila predvsem iz tega vidika, da še nisva sama potovala tako daleč in bi bilo na začetku kar težko sam najti vse prometne povezave, itd. Izlet, ki je bil v celoti plačan že prejšnji dan je vključeval prevoz, turističnega vodika, kosilo; za doplačila pa beri spodaj pri stroških dneva. Tako, da sva preživela še en super dan. Nikjer pa nobene sledi o dežju. Zvečer sva tako še šla v 7-Eleven (to je kot Mercator pri nas), ki so praktično na vsakem vogalu in kjer lahko res poceni kupiš vodo in podobne stvari.

Odlične tajske palačinke (Kanom buang), Damnoen Saduak.

Celotni stroški dneva = 2226 THB (63,32 €) oziroma 1113 THB (31,66 €)/na osebo

• Doplačila na izletu
• Vožnja z ladjico po plavajoči tržnici = 150 THB (4,28 €)/na osebo
• Vstopnina v tempelj tigrov = 600 THB (17,13 €)/na osebo
• Vstopnina v JEATH War Museum = 40 THB (1,14 €)/na osebo
• 2x kokosa, Damnoen Saduak = 100 THB (2,86 €)
• 2x palačinke, Damnoen Saduak = 90 THB (2,57 €)
• Nakupi v 7-Eleven = 56 THB (1,60 €)
• 4x 0,5 l vode = 32 THB (0,91 €)
• 2x Leibniz piškoti 200 g = 24 THB (0,69 €)
• Spominki = 400 THB (11,38 €) 
  Celotni stroški bivanja plačani na začetku.

RAZISKOVANJE BANGKOKA (2. DAN)

Vstala sva dokaj zgodaj in si v hostlu privoščila zajtrk. Približni načrt sva si naredila že pred samim odhodom. V prvem dnevu si naj bi ogledala največje znamenitosti v Bangkoku in to so trije glavni templji v državi. Odločila sva se, da se bova odpravila kar peš, kljub temu, da je bilo že navsezgodaj zelo vlažno tudi vroče.

Durian na stojnici v bližini Kraljeve palače.

Po približno dvajsetih minutah sva najprej prišla do manjšega templja, ki je pravzaprav molilnica (Lak Mueang), kjer se tudi dobro vidi celoten kompleks kraljeve palače. Od tam sva nato šla do vhoda v kraljevo palačo, kjer se nahaja tudi Wat Phra Kaew ali Tempelj Smaragdnega Bude. Sprva se je potrebno sprehoditi po zunanjem dvorišču, da prideš do vhoda v tempelj. Najprej sva morala kupiti vstopnici, v ceni katere pa je vključena vstopnina še v nekatere druge kraljeve palače in templje. Odločila sva se, da si za 100 bahtov sposodiva vodič. Možnost je tudi brezplačnega ogleda templja, vendar je prvi šele ob 10. uri, ko je že precej gneče. Midva sva bila pred vhodom že ob 8:15 pa je bila že kar precejšnja vrsta, čeprav se tempelj odpre šele ob 8:30. 

Wat Phra Kaew ali Tempelj Smaragdne Bude.

Pogled iz zunanjega dvorišča.

Čakalna vrsta že pred samim odprtjem.

Ločena vhoda za Tajce in tujce

Pravila oblačenja v templjih

Ogledala sva si celotni tempelj, ki od zunaj ne zgleda tako velik, kaj šele tako zapleten. Takoj, ko vstopiva skozi vrata v tempelj zagledava dva velika demona (Yaksha), ki varujeta vhod v tempelj. Na zidovih templja so poslikani motivi iz zgodovine Tajske, kot tudi mitološki motivi. Največjo znamenitost, Smaragdni Buda, pa si je bilo mogoče ogledati samo od zunaj. Vhod v to stavbo je mogoč samo enkrat na leto, in sicer 6. aprila. Poleg tega so po celotnem templju postavljeni različni kipi. Veliko je slonov, ki ponazarjajo neodvisnost in moč. Na spodnjih delih stene glavnega svetišča so Garude. Povsod so stupe, ki so vseh različnih velikosti. Zanimiva pa je tudi maketa Angkor Wata, katerega je Siam nekoč želel preseliti iz Kambodže v Tajsko, vendar jim ta podvig ni uspel, zato so postavili maketo tega templja. 



Mitološke poslikave na steni.

Wat Phra Kaew (na levi vidna Yaksha).

Stupe so narejene iz čistega zlata.

Knjižnica (Phra Mondop)

Številne zgradbe v templju.

Glavno svetišče, kjer se nahaja Smaragdni Buda.

Božja bitja, ki varujejo stupe.

Garude, ki varujejo glavno svetišče.

Kraljeva palača.

Nato sva se odpravila do Wat Pho-ja, ki se nahaja v bližini kraljeve palače. najstarejšega templja, ki so ga gradili kralji za potrebe izobraževanja. V njem je bila prva univerza v deželi. Vstopnina za ta tempelj je precej nižja, samo 100 bahtov. Možno si je tudi najeti vodiči, k stane nekje med 200 in 400 bahti, odvisno od števila ljudi ter o sposobnosti pogajanja. Midva sva se odločila za ogled brez vodiča. V templju se nahaja tudi prva šola tajske masaže, ki se jo je mogoče tudi udeležiti. Bilo je že okoli poldneva in sonce je bilo že precej močno tako, da je že kratkotrajna hoja od tam kjer pustiš čevlje do posameznega templja precej boleča. Glavna zanimivost v templju je 43 m dolg in 15 m visok ležeči Buda, ki počiva v nirvani, ki je v živo res ogromen. Zraven Bude se nahaja 108 bronastih skled, kjer vržeš kovanec v zameno za srečo.

Glavni vhod v Wat Pho.

Glavno svetišče, kjer se nahaja ležeči Buda.

Kip je dolg 43m in visok 15 m.

Nekaj izmed 108 bronastih skled.

Ležeči Buda, ki počiva v nirvani.

V templju je 400 kipov Bude.

Za kosilo sva se odločila, da se odpraviva na bližnjo tržnico, ki se nahaja ob reki. Našla sva majhno restavracijo, ki jo vodi starejša Tajka, z presenetljivo dobro angleščino. Za smešno nizko ceno sva se najedla, vendar je dobro, da malo pustiš, saj drugače mislijo, da ni bila dovolj velika porcija in jih s tem užališ.

Pad thai z rakci.

Na koncu tržnice sva našla ladjice s katerimi se je možno peljati po kanalih. Po pogajanju za ceno smo se zmenili za 1 uro 500 bahtov. Voznik ladjice je bil študent, ki je zelo dobro govoril angleško in je tudi dobro poznal okolico. Ko smo se vozili so bile povsod okrog nas celotna naselja, ki so postavljena na kolih. Voda je tukaj zelo umazana, vendar se otroci vseeno kopajo. Med plovbo smo videli tudi ogromnega varana. Ustavili smo se pri njegovih sorodnikih, ki so nam dali cel hlebec kruha, da nahraniva some. Takoj, ko sva začela metati kruh v vodo se je začela bitka za vsak kos. Sploh si nisem predstavljal, da v tej reki živijo tako velike ribe. Zmenili smo se, da naju odloži na začetnem mestu. Tam se nahaja tudi postaja za rečne ladjice, Tha Thien. Za nekaj bahtov sva se odpeljala preko reke do Wat Aruna.

Ladjica za prevoz po kanalih.

Pasasti varan (Varanus salvator).

Celotno življenje stoji na kolih.

Hranjenje somov.

Naselje na vodi.

Otroka, ki se igrata v reki.

Pogled na Wat Arun iz sosednjega brega.

Za konec sva si pustila ogled templja Wat Arun oziroma tempelj Jutranje zore. Preden so začeli graditi nebotičnike, je ta tempelj veljal za največjo zgradbo v Bangkoku. Pri vhodu se nahaja kip kralja Taksina, ki je preimenoval Wat Chaeng v sedanje ime templja. Za sprehod v okoliškem parku ni vstopnine, za dostop do samega templja in možnosti za vzpon po stopnicah pa je potrebno plačati. Za vzpon je potrebno imeti kar precej moči. Poleg tega, da je v Bangkoku zelo vroče in vlažno so tukaj stopnice zelo strme. To predvsem zato, ker je tempelj posvečen hindujskemu bogu Arunu. Vzpon na sam vrh se definitivno splača, ker imaš razgled praktično na celoten Bangkok.

Glavni vhod v Wat Arun.

Wat Arun ali tempelj Jutranje zore.

Tempelj je okrašen z barvito keramiko.

Reka Chao Phraya.

Ponovno se vračava čez reko in skozi tržnico do glavne ceste, kjer bi se z taksijem vrnila v hostel. Na sredi tržnice pa sva zagledala stojnico, kjer je prodajalka prodajala pečene žuželke. Te sva sicer že videla na Khao Sanu, vendar tam so bistveno dražje, pa še za slikanje moraš plačati. Tukaj pa sva lahko zastonj poslikala in le za nekaj bahtov poskusila čričke, termite ter bambusove črve.



Žuželke na tržnici.

Sončni mrak pred najinim povratkom v hostel.

Po prihodu v hostel sva se najprej osvežila, nato pa se še malo sprehodila po Khao San. Tam najdeš praktično vse kar si želiš. Poleg nešteto gostišč, hostlov in hotelov ter nešteto barov imajo tukaj svoje restavracije tudi najbolj znane verige hitre hrane - Burger King in McDonald's. Tukaj tudi prodajajo žuželke, vendar so bistveno dražje, pa še kakovost je vprašljiva. Po želji si lahko narediš študentske izkaznice, prepustnice za novinarje, diplome, itd. Lahko greš tudi na kakšno masažo. Na ulici pa se nahaja veliko turističnih agencij. Večina je dobrih, nekatere pa so samo prevara tako, da se prej vseeno pozanimajte o agenciji. Srečala sva celo še dva Slovenca in skupaj šli na pivo. Odločili smo se, da bomo jutri skupaj odšli na izlet v Kanchanaburi in okolico. Organiziran izlet smo rezervirali pri turistični agenciji Canary Travel, ki se nahaja nasproti hostla in za katerega sem pred odhodom slišal same pozitivne ocene. Danes na srečo ni deževalo tako, da sva lahko večer preživela na terasi hostla.

Različne pijače v Bangkoku.

Celotni stroški dneva = 4075 THB (115,91 €) oziroma 2037 THB (57,94 €)/na osebo

• Vstopnina za Wat Phra Kaew + avdio guide za 2 uri = 500 THB + 200 THB (19,78 €)/na osebo
• Vstopnina za Wat Pho = 100 THB (2,83 €)/na osebo
• Obrok za dve osebi v preprosti restavraciji = 125 THB (3,53 €)
• Khlong tour za dve osebi = 500 THB (14,13 €)
• Povratna karta za Chao Phraya Express Boat (Tha Tien-Wat Arun) = 6 THB (0,17 €)/na osebo
• Vstopnina za Wat Arun = 50 THB (1,41 €)/na osebo
• 1 vrečka z bambusovimi črvi, črički in termiti = 20 THB (0,57 €)
• Taksi do hostla (Tha Tian Market-Khao San Road = 2,6 km) = 43 THB (1,22 €)
• 1x Pivo Tiger 0,33 l = 40 THB (1,13 €)
• 1x pivo Chang 0,33 l = 35 THB (0,99 €)
• Plačan izlet Damnoen Saduak-Tempelj Tigrov-Kanchanaburi = 800 THB (22,61 €)/na osebo 
  Celotni stroški bivanja plačani na začetku.